psiholog

1. “Obisk pri psihologu je enak pogovoru s prijateljem; to lahko dobim tudi brezplačno.”

V nasprotju s splošnim prepričanjem nekaterih, delo psihologov in terapevtov ni le poslušanje. Res je, da je aktivno poslušanje pomemben del terapije, vendar terapevti pri svojem delu uporabljajo različne vrste psiholoških metod in tehnik – odvisno od težave in potreb svojih klientov.

Poslušanje problemov in negativnih čustev sicer lahko za posameznika deluje sproščujoče, vendar pa cilj terapije ni samo to. Da bi pri klientih spodbudili spremembe, jih terapevti usmerjamo in nudimo podporo pri razvoju veščin in strategij reševanja težav ter funkcionalnosti vedenja, kar bodo lahko v življenju uporabljali tudi brez obiska psihologa – za to zgolj poslušanje seveda ni dovolj.

Da bi pri klientih spodbudili spremembe, jih terapevti usmerjamo in nudimo podporo pri razvoju veščin in strategij reševanja težav.

2. “Psiholog zna brati moje misli.“

Psihologi se v svojem izobraževanju in delu izobražujemo ter urimo v tem, da nismo pozorni le na besede klienta, temveč tudi na njegovo nebesedno komunikacijo: geste, mimiko obraza, način govora (izbira besed, ton, glasnost, poudarki, premori itd.). Psihologi torej ne beremo misli, smo le pozorni na klientovo gibanje, glas in druge načine sporazumevanja – vse to nam daje mnogo informacij, tudi tistih, ki jih klient morda niti sam pri sebi ne zna dodobra prepoznati, so pa za uspešnost terapije izrednega pomena.

3. “Psiholog zna “popraviti” ljudi.”

Pogosto se zgodi, da ljudje pričakujejo, da se bo njihovo življenje popolnoma spremenilo že po enem ali dveh obiskih pri psihologu. Navajeni smo, da nam je veliko reči dandanes dosegljivih takoj ali relativno hitro (npr. hitri klici ali sporočila, dostava hrane na dom ipd.). Terapija pri strokovnjaku je dolgotrajnejši proces (po VKT modelu od 10 do 25 srečaj, odvisno od težave), v katerem klient s pomočjo terapevta postopno razvija strategije za uspešno spopadanje z življenjskimi izzivi. Proces zahteva aktivno sodelovanje, nekaj potrpežljivosti in veliko truda, da bodo rezultati takšni, kot si jih želimo. Torej, psihologi ne “popravljamo” ljudi, temveč jim s svojim strokovnim znanjem pomagamo, da “popravijo” sebe.

Psihologi ne “popravljamo” ljudi, temveč jim s svojim strokovnim znanjem pomagamo, da “popravijo” sebe.

4. “Psiholog je enako kot psihiater.”

Psihologi in psihiatri smo strokovnjaki z različnih področij. Psihologi smo zaključili študij psihologije in smo usposobljeni za izvajanje psihološkega testiranja in ocenjevanja, prav tako pa lahko nudimo psihološko svetovanje in psihoterapijo (v kolikor smo zaključili dodatno izobraževanje iz določene psihoterapevtske smeri) . Če psiholog opravi še specializacijo iz klinične psihologije, dobi naziv kliničnega psihologa; tako lahko npr. nudi pomoč ljudem z osebnostnimi in duševnimi motnjami ter deluje kot sodni izvedenec.

Psihiatri so zaključili študij medicine ter specializacijo iz psihiatrije. Podobno kot klinični psiholog je psihiater usposobljen za zdravljenje osebnostnih in duševnih motenj, ne pa tudi za izvajanje psihološkega testiranja. Za razliko od kliničnega psihologa, nudenje psihoterapije ali svetovanja ni njegova primarna naloga (razen, če opravi dodatno izobraževanje). Psihiater lahko predpiše tudi zdravila.

Pri določenih obravnavah pacientov, psiholog in psihoterapevt sodelujeta kot člana interdisciplinarnega tima.

5. “Vsak psiholog ima v svojih prostorih kavč namenjen klientom.”

Psihologi lahko delujemo na najrazličnejših področjih (npr. šolstvo, šport, gospodarstvo, raziskovanje itd.), le eno izmed njih je opravljanje terapij (psihološko svetovanje in psihoterapija).

V preteklosti so zofe pogosto uporabljali psihoanalitiki, v večini primerov zaradi tradicije. Sodobni terapevti se ne glede na smer psihoterapije, ki jo izvajamo, sami odločimo, ali bomo kavč v svojih prostorih imeli ali ne. Ta nima nikakršne čarobne moči, niti ne predstavlja nobenega znanstveno dokazanega dodatnega učinka pri uspešnosti terapije, omogoča le, da se klient med samo terapijo morda malce bolj sprosti ter lahko bolje izraža svoje misli, čustva in težave.

6. “Psihologi se ne ukvarjajo z znanostjo, saj psihologija to ni.”

Nemalokrat lahko med ljudmi slišimo, da psihologija ni prava znanost. Res je, da se znotraj psihologija mnogokrat pojavlja t. i. psevdoznanost*, vendar imata znanstveni pristop in uporaba empiričnih metod za razumevanje človeškega čustvovanja in vedenja nedvomno prednost. Psihologi za razumevanje različnih vedenjskih in kognitivnih procesov posameznikov uporabljamo tako kvalitativne raziskovalne metode (npr. intervjuji, fokusne skupine), kot tudi kvantitativne raziskovalne metode (npr. vprašalniki, ankete). Psihološki pristopi imajo statistično dokazane pozitivne učinke na izboljšanje težav.

*psévdoznánost: lažna, navidezna znanost. (vir: SSKJ)


Viri:

  1. https://nisiokejpovejnaprej.si/dusevno-zdravje/kaj-je-dusevno-zdravje-parent/miti-o-dusevnem-zdravju/miti-o-strokovnjakih-dusevnega-zdravja/
  2. https://sl.nsp-ie.org/frases-odian-psicologos-mitos-8041
  3. https://www.brunel.ac.uk/student-blog/Post?id=fa345c55-5f6e-4534-abf2-01ac4c8e4776
  4. https://mastersinpsychologyguide.com/articles/15-top-myths-about-a-career-psychology/
  5. https://fran.si/iskanje?View=1&Query=psevdoznanost